Slovenija je naravnogeografsko, kulturno, gospodarsko in predvsem politično zelo raznolika država.

V 30 letih samostojnosti smo uspeli močno zaiti s poti, ki smo jo postavili ob osamosvojitvi. Takrat smo želeli biti druga Švica, postali smo pa vse prek kot to.

Na političnem parketu se je dogajalo marsikaj, predvsem pa so se stranke množile kot gobe po dežju. Vsak, ki je imel svoje prepričanje, pa če tudi je verjel, da se Sonce vrti okoli Zemlje, ima možnost ustanovitve svoje politične stranke. V Sloveniji je cel kup »pravnikov«, ki svoje »znanje« delijo za mastne denarce. Žal pa je drago, pa če tudi je le megla, pri nas cenjeno. Tako imamo zdaj preko 100 registriranih političnih strank, za vse pa ni prostora v državnem zboru. Posledično za stolčke v parlamentu, predvsem pred volitvami, poteka pravo »mesarsko klanje«. Zmaguje pa tisti, ki ima več denarja in si všečne objave v medijih in javnomnenjske raziskave kupuje.

V Avstriji je zaradi takšnih potez pred kratkim odstopil kancler. V Sloveniji pa… smo bolj papeški od papeža in večina pridno daje glavo v pesek.

V Slovenski nacionalni stranki smo od nekdaj veljalo za tiste, ki smo na glas povedali kaj si mislimo in kako stvari stojijo. Vsem to ni bilo všeč, včasih povedano zmoti celo naše člane in podpornike. Zagotovo lahko rečemo, da vedno in samo sledimo temu, kar je v dobrobit naroda, čeravno to na prvi pogled ni vidno. Včasih celo kontradiktorno. Zavedamo se, da ima vsaka akcija svoje reakcijo in ravno to kar se bo na koncu izcimilo iz česa zanima nas.

Kaže pa, da smo očitno s tem našim vedenjem, ki absolutno štrli ven iz povprečja, postali trn v peti vsem. Že kar nekaj časa opažamo, da se prav išče načine kako nas diskreditirati. Od tega, da se v slogu »glupih davkov« išče stare posnetke in se iz njih dela »novinarske prispevke«, do tega, da nas tako levi kot desni mediji v javnomnenjskih anketah »tolčejo dol«.

Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da nam brez težav pripišejo pet in več odstotkov, seveda za ustrezno denarno nagrado. Tega pa si mi ne gremo.

Do sedaj smo bili vajeni, da je bil na tnalu predsednik Zmago Jelinčič Plemeniti, ker plan za rušenje ni uspel, so se odločili, da bodo začeli napadati naše poslance.

V Svet24, katerega slogan je »Vsa resnica na enem mestu!«, je bil objavila prispevek »Razpravam v politiki, kot jih spremljamo danes, bo enkrat odklenkalo«. Med drugim so zapisali: »Zadnji ažurirani podatki na Parlametru so iz letošnjega aprila, ko sta največ besed izgovorila poslanca Robert Polnar (620.293) in Franc Trček (559.309), najmanj pa Monika Gregorčič (123.322) in Jani Ivanuša (122.213).«

Edino kar ob navedenem lahko rečemo je, da ali je pisec prispevka dobil navodila, da mora najti način, kako našega poslanca diskreditirati, ali pa je bolje, da si najde novo službo, ker trenutno svoje delo opravlja zelo slabo.

Obisk Parlametra namreč riše drugo zgodbo. Mogoče je Jani Ivanuša res zadnji na prvi strani, a je za mano kar 40 poslancev, med drugim tudi Matjaž Han, Marko Koprivc, Alenka Bratušek, Marjan Šarec, Jani Prednik, Brane Golubović…

Močno dvomimo, da je pisec spregledal ikonco za strani. Pa če bi mogoče obiskal le Facebook stran Janija Ivanuša, bi kaj hitro ugotovil, da na uč poslanec ne more biti tisti, ki izgovori najmanj besed.

Kakšen klik še kam, pa bi pokazal, da so ravno poslanci SNS tisti, ki postavijo največ poslanski vprašanj in podajo največ poslanskih pobud. Pred dnevi je Zmago Jelinčič Plemeniti za Večer dal naslednji izjavo, ki povzame trenutno bistvo dela v državnem zboru:

»Težavo dela v DZ vidim v tem, da zgubljamo čas za nepomembne stvari in stvari, ki so že v naprej obsojene na propad. V ta sklop spadajo interpelacije KUL, ki so zgolj in samo nagajanje vladi in namensko rušenje vlade, ker niso na oblasti. Če bi vedno eni in isti poslanci nehali državni zbor zlorabljati za svoja politična preigravanja in brezplačno reklamo. Mediji jih povzamete, nekateri ljudje gledajo te seje in boljše reklame ni. Saj ni važno kaj se pove, važno je, da se pove tolikokrat da laž postane resnica.

Če sem zelo kritičen, že leta v državnem zboru ni bilo konstruktivne argumentirane debate, ampak smo priča tekmovanju o tem, kdo napiše boljšo obnovo zakona, kot bi bili v tretjem razredu osnovne šole. Ter hvaljenju kaj je kdo naredi, pa če je res ali ne, samo da se nekateri, točno določeni poslanci tolčejo po prsih.

Mi rabimo spremembo načina kako nekateri pridejo v državni zbor. Zdaj je lahko vsak kljukec poslanec, kar se že leta pozna v debatah v državnem zboru. No, težko bi temu rekel debate, ker se prodajajo le neke floskule. Dejstvo je tudi, da se v hramu demokracije dovoli vse preveč neprimernega vedenja. Če sem leta nazaj veljal za politika, ki je včasih povedal kaj preveč surovo, so moji takratni surovi govori v primerjavi z nivojem sedaj vljudnostni in predvsem strokovni govori.«