Vlada in njena priložnostna večina v državnem zboru arbitrarno izbirata, katere zakone in sodbe bosta spoštovali in katerih ne.

To s pravno državo nima nič skupnega; nasprotno – pomeni zanikanje pravne države, teptanje tistega, kar od nje – ob vladanju s pogosto neustavnimi in razveljavljenimi odloki ter ob suspenzu državnega zbora in rušenju demokratičnih (pod)sistemov – sploh še ostaja.Jih je sram? Še zdaleč ne, saj nimajo vesti. Predrzno si lastijo oblast, prepričani, da nad njimi ne more biti modrega neba. Oni vendar so modro nebo. Živijo v svojem svetu, svetu ene same zveličavne resnice, pod katero mora kloniti in pasti vse, kar ni po njihovi podobi. To je svet zaslepljenosti, razdeljenosti, vladajoči verjamejo, da svinjam mečejo bisere. Da za ljudi delajo vse, jim dajejo vse, a narod tega ne zna ceniti in protestira, opozicija pa nasprotuje in ruši vlado. Ni tako: zase delajo vse, sebi prilaščajo vse, ljudje to opazijo in, ja, protestirajo. LMŠ in opozicija, tudi to drži, ruši vlado – če je ne bi, bi bila (so)kriva.A vsega je enkrat konec. Tudi avtokracije bo. Konec je blizu.